IZLET NA KRAS V KOSTANJEVICO NA KRASU, VOJŠČICO, ŠTANJEL IN KOMEN

Na dan slovenskega praznika samostojnosti in enotnosti, 26. decembra 2019, smo se odpravili na kraško raziskovanje in kulturno udejstvovanje, in sicer v vas Kostanjevica na Krasu, na žegnanje konjev v Vojščico, naselje Štanjel in na koncu na koncert pihalnega orkestra v Komen. Dan je bil kot narejen za takšen izlet, sončen in brez oblačka. Žal pa nas je zima še enkrat pustila na cedilu, saj decembrske temperature vsekakor niso bile primerne zimskemu času.

Od starega do novega na Krasu! — Travel-Slovenia

Grad Štanjel

Iz Ljubljane smo se podali po primorski avtocesti proti Novi Gorici in dalje na Kras ter proti že skoraj domači vasi Vojščica na žegnanje konj, ki se je dogodilo pred vaško cerkvijo Sv. Vida od 11. ure dalje. Takšen dogodek se je v Vojščici odvijal prvič, saj so ga preselili iz Kobjeglave. Žegnanje se izvaja 26. decembra, ker ta dan goduje Sv. Štefan, ki je zavetnik kamnosekov, priprošnjik pri glavobolih in zaščitnik konj.

Angleška verzija

Ker pa smo bili nekoliko prehitro, smo se ustavili še v manjši kraški vasici pred Vojščico, Kostanjevici na Krasu. Manjša vas na komenskem Krasu, ki se je razvila na strmem pobočju, ki se na severnem delu vzpenja proti Fajtjemu hribu (433 metrov), Velikemu vrhu (463 metrov) in Renškemu vrhu (449 metrov), na južni ter zahodni strani pa se spušča proti Hudemu Logu. Kostanjevica na Krasu je rojstni kraj akademskega slikarja Jožeta Spacala in pisatelja Igorja Torkarja.

Najprej se ustavimo pri manjšem vodnem zajetju, ki jih na Krasu ni malo in so bili postavljeni zaradi pomanjkanja vode ter bili v času prve svetovne vojne pomemben vir za oskrbo vojakov na frontah. Včasih so vodo dovažali s cisternami, kar pa ni bilo posebej učinkovito. Tako je Avstrija na večje območje Krasa pripeljala vodo in zgradila vodovodne sisteme. Nasproti vodnega zajetja, čez cesto, se nahaja spomenik padlim članom družin Povodnik in Urdih, ki jih je nemška vojska nagnala v mlin in vse skupaj zažgala.

Vodni rezervoar

Ker pa je bil ta dan državni praznik, so nas po poti spremljale slovenske zastave, ki so se bohotno razkazovale v vetru. Vas Kostanjevica na Krasu je prva svetovna vojna močno zaznamovala, poleg že omenjenega spomenika požigu V Malnu, se v središču vasi nahaja spomenik padlim borcem, drugi pa na vaškem pokopališču, in sicer 28. borcem in žrtvam za svobodo. Ne daleč stran od pokopališča, pa se je nekoč nahaja Italijanska kostnica v spomin italijanskim vojakom, ki so padli v prvi svetovni vojni. Kostnico so po drugi svetovni vojni odstranili, do danes se je ohranilo le spodnje podnožje.

Podnožje italijanske kostnice

Tu se nahaja tudi cerkev Sv. Martina, ki je bila postavljena leta 1927, na enakem mestu kot prejšnja cerkev, ki je bila porušena v prvi svetovni vojni. Zgrajena je bila v neoromanskem slogu z velikim oltarjem v obliki ciborija s sliko Sv. Martina. Ob raziskovanju vasi smo naleteli na znak za Pot miru ter znak za nedaleč stran Rusko jamo.

Pred Rusko jamo

Kraški svet v svojih nedrih skriva nešteto naravnih kraških jam, ki so jih skozi zgodovino uporabljali za različne namene, nekatere izmed njih so uporabili v časi Soške fronte za vojaške namene. Ena izmed teh jam je tudi Ruska jama, ki je bila sprva uporabljena za skladiščenje streliva, kasneje pa so v njej namestili ruske ujetnike. Jama je zaenkrat še prosto dostopna, a smo pridobili informacijo, da bo v prihodnosti zaprta za javnost, predvsem zaradi nevarnosti poškodb. Po ogledu vasi se odpravimo v Vojščico, ob prihodu v vas lahko opazimo kipe gozdnih živali, ki krasijo vas. Parkiramo na primernem mestu in se postavimo na stran, saj so v vas že prihajali prvi konji, na svoje vsakoletno žegnanje.

Prihod prvega konja

V cerkvi Sv. Vida se je ravno pričela maša, ki je bila posvečena državnemu prazniku, žegnanje konj pa navadno sovpada z dnevom slovenske samostojnosti. Nabralo se je kar lepo število konj. Nekateri lastniki so prišli v sedlu, drugi peš ob svojem konju, spet nekateri v galopu po cesti. Po končani maši sledi žegnanje konj, kot prvo se blagoslovi sol, potem še kruh katerega prejmejo konji. Na koncu pa sledi blagoslovljenje vsakega konja posebej, pred tem pa še krajša predstavitev konja, ki bo dobil blagoslov. Imeli smo lep pogled na skupino konj, vsak po svoje mogočen in lep, nekateri tudi malo neučakani. Tokrat smo izkoristili dogodek še za ogled notranjosti cerkve Sv. Vida. Vse, ki jih zanima zgodovina in arhitektura, si morajo ogledati notranjost cerkva, ki nekako predstavljajo arhitekturni dosežek skozi čas. Po koncu žegnanja sledi pogostitev ob joti s klobaso, dobrem domačem vinu in lokalnih dobrotah. Seveda pa aperitiv ni manjkal. Kasneje se zasliši še glas harmonike, ki je poskrbela za pravo vzdušje.

Predstavitev prvega konja

Po koncu žegnanja se odpravimo v eno najstarejših naselij na Krasu, Štanjel. Prepoznavno je po svojem starem mestnem jedru, ime pa je dobilo po zavetniku cerkve, Svetem Danijelu. Podobo mesta je po prvi svetovni vojni močno zaznamoval arhitekt Maks Fabiani v času svojega županovanja. Značilnost Štanjela je obrambno obzidje iz 15. stoletja, ki je prebivalce ščitilo pred turškimi vpadi. Vrhunec svojega razvoja mesto doživi v 16. in 17. stoletju, iz tega obdobja je večina arhitekturnih značilnosti stavb. Štanjel še danes velja za biser Krasa, saj je kot že omenjeno eno najstarejših, kot tudi najbolj slikovitih kraških naselij.

Pogled na Štanjel

Parkiramo nedaleč stran od mestnega jedra, kjer se nam odpre prečudovit pogled na mesto, na grad, obzidje in zvonik cerkve Sv. Danijela. Pod pobočjem, na glavnem trgu, se nahaja Skonceva kapelica. Tu se nahaja še stara vaška tehtnica in spominsko obeležje. Odpravimo se v staro vaško središče za obzidjem, po manjšem vzponu pridemo do vhodnega stolpa, ki je nekoč bil del obrambnega obzidja. Na njem se nahaja grb družine Cobenzl. Ob prihodu v notranjost obzidja takoj ugledamo stopnišče, stare mestne hiše in cerkev Sv. Danijela. Tudi tukaj se nahajajo vodnjaki.

Vhodni stolp

Na vrhu stopnic je pred vaškim dvoriščem postavljena manjša tržnica z domačimi izdelki. Vstopimo na grajsko dvorišče ter se po njem malo sprehodimo, opazimo vodnjak, za njim pa manjše jaslice. Ravno v tem času je potekala igra iskanja jaslic, saj so jih po mestu razmestili 60, ki so jih potem otroci in odrasli veselo iskali. Pri vhodnem stolpu si lahko dobil list papirja, na katerem si označeval številke, ki so bile poleg jasli, da si vedel katere si že našel.

Sprehod čez dvorišče, po stopnicah in ob hišah do razstave oblek vaške šivilje z naslovom Šivilja v vaškem življenju in na rdeči preprogi. Po ogledu se odpravimo na razstavo Maksa Fabianija, razstava, ki je nastala kot poklon velikemu Kraševcu, katerega bogata materialna in duhovna zapuščina spremlja obiskovalca na vsakem koraku. Z njo so želeli podati vpogled v Fabianijev širok ustvarjalni opus, ki ga umešča med najpomembnejše arhitekte Srednje Evrope na prelomu iz 19. v 20. stoletje.

Razstava Maksa Fabianija

Njegov opus vključuje zasnove impozantnih mestnih palač, urbanistične ureditve velikih mest in trgov, posegi v manjših krajih in vaseh na Goriškem in Krasu. Ogled razstave je brezplačen in možen v času uradnih ur. Zatem se odpravimo na raziskovanje Štanjela in njegovih starih srednjeveških ulic, ki so ozke in zelo zanimive. Največ pozornosti nam je vzela uličica v kateri rastejo drevesa in se tako vključujejo v staro podobo mesta. Pot nas je vodila proti Gledanici, kjer se nam odpre prelep pogled na okolico in mesto Štanjel. Gledanica stoji na vrhu Štanjelskega griča ali Turna, ki stoji na robu, ki ločuje kraško planoto od Vipavske doline, in je imela v preteklosti pomembno strateško opazovalno in nadzorno nalogo. Tu so ohranjeni ostanki rimskega razglednega in obrambnega stolpa, od tu pa so Rimljani imeli nadzor nad prehodom v Italijo. Poleg se na visokem drogu nahaja še slovenska zastava.

Rimski ostanki

Po razgledu se odpravimo dalje v raziskovanje Štanjela. Po ozkih ulicah dol, gor, levo in desno. Tako smo počasi odkrivali celotno mesto znotraj obzidja. Prišli smo do galerije, kjer so imeli razstavo ilustracij pravljice Leteči Leo, z lepimi risbami. Pokušali smo domača vina in poslušali zgodbe iz Štanjela. Po krajšem postanku se odpravimo dalje. Nekoliko nižje se nam odpre prelep pogled na mesto pod nami.

Na hiši za nami opazimo še dva naglavna kipca, prvi posvečen Josipu Abramu, duhovniku, narodnemu buditelju in pisatelju ter prevajalcu Ševčenku, le ta je znan kot ukrajinski pesnik, slikar in humorist. Med zgubljanjem po ulicah prispemo do vznožja Gledanice, kjer se nam odpre čudovit razgled na okoliške hribe. Ob vsem raziskovanju pa nenehno odkrivamo različne jaslice, ki so postavljene ob poti, vsaka po svoje urejena, a nobena enaka prejšnji. Poleg jaslic pa vidimo tudi veliko vodnjakov. Nekako pa nas vedno spremlja Fabianijeva pot, ki je speljana skozi celoten Štanjel, pa vse do Kobdilja.

Jaslice

Pot nas zanese na drugo stran naselja, kjer opazimo stolp na vratih ali Kobdilji stolp, tukaj se začne niz stavb Ferrarijeve vile, ki ga je uredil Maks Fabiani za svojega svaka Enrica Ferrarija. Enrico je odkupil večino stavb v tem nizu skupaj s stolpom na vratih in stolpom na severozahodu, ki je bil med drugo svetovno vojno porušen. Pri rekonstrukciji tega niza je Fabiani upošteval srednjeveški Štanjel in zaradi tega fasad na ulični strani ni spreminjal. Pod vilo Ferrari se nahaja Ferrarijev vrt, ki skupaj z vilo predstavlja zaokroženo celoto in monumentalno obogatitev Štanjela.

Vila Ferrari

Sprehodimo se skozi Ferrarijev vrt, ki je enostavno čudovit, z lepo urejenimi potmi, bazenom in otokom ter manjšim mostičkom. Z vrta se odpira prelep pogled na okoliške hribe in Braniško dolino. S pogledom nazaj vidimo niz stavb, ki so del Ferrarijeve vile. Pot nas popelje do razgledne ploščadi, kjer se odpre pogled na celotno Braniško dolino. Gre za dolino hudourniške reke Branice, po kateri je dobila ime, obenem pa je reka nekoč prebivalcem Štanjela predstavljala dodatni vodni vir. Dolina je mirna in z gozdom poraščena in ne vabi le kolesarjev, ampak tudi čebelarje, saj imajo tu čebele obilno pomladansko pašo.

Braniška dolina

Na koncu pa sledi še ogled cerkve Sv. Danijela od blizu, sicer v notranjost nismo mogli, saj je bila zaklenjena, a smo naredili krog okoli, kar ni bila slaba odločitev, saj smo za njo odkrili še ne viden del Štanjela. Na stranskem delu cerkve se nahaja doprsni spomenik posvečen Antonu Mahniču, katoliškemu mislecu, varuhu staro-cerkvenega slovanskega jezika in profesorja v Gorici. Kip so postavili ob 150-letnici rojstva in 80-letnici smrti. Še nekaj ulic in tako zaključimo naše raziskovanje Štanjela. Sledi še okrepčitev in krajši počitek ter odhod do vojaškega pokopališča iz prve svetovne vojne. Sprehodimo se mimo železniškega tunela, ki je del Bohinjske proge, do pokopališča. Tu so pokopani avstro-ogrski vojaki in ruski ujetniki, ki so umrli v bližnji vojaški bolnici v štanjelskem gradu in pomožnih bolnišničnih objektih v okolici. Načrt za pokopališče je izdelal arhitekt Joseph Ulrich.

Spomenik Antona Mahniča

Od tu se zapeljemo do cerkve Sv. Gregorja, ki se nahaja na manjšem griču nasproti Štanjela nad Kobdiljem. Gre za manjšo poznogotsko cerkev, ki je bila zgrajena med leti 1463 in 1464 ter stoji na sredi obzidanega pokopališča.

Ker smo imeli še nekaj časa smo se odločili, da poiščemo jamo Pipenico, a je na žalost nismo našli. Lahko smo bili čisto blizu, a nikjer nismo našli nikakršnega znaka, zato smo le splezali na lovsko opazovalnico od koder se je videl sončni zahod. V mraku se odpravimo proti Komnu, parkiramo v centru in si na hitro ogledamo novoletno tržnico. Osvetljena je bila tudi vaška cerkev Sv. Jurija.

Osvetljena cerkev

Nato je napočil je čas, da se odpravimo na tradicionalni božično-novoletni koncert pihalnega orkestra Komen, ki se je dogodil v športni dvorani Osnovne šole Komen. Kot uvodna skupina se je predstavila skupina Brkinska godba 2000, za njimi pa sledi nastop pihalnega orkestra Komen. Sledil pa je še skupen nastop z operno skladbo. Po zaključku sledi še pogostitev ob kraškem vinu, ki smo ga le pokusili, saj je bila pred nami še dolga pot domov.

Prvi nastop

Tokratni izlet je bil raziskovalno in kulturno obarvan, spoznavali smo nove kraje, nove zanimive lokacije, si ogledali veliko zanimiv stvari ter prisluhnili koncertu pihalnega orkestra. Kras nam je razkril nove zanimive kraje ob katerih smo lahko ponovno napisali novo zgodbo ter nas opomnil, da je obisk vedno vreden časa. Dan je bil naravnost čudovit in ravno pravšen za takšen izlet. Kras in Slovenija sta še enkrat več dokazala, da sta prečudovita in v vsakem kotičku ponujata neverjetne zgodbe. Na poti domov smo še nekoliko obujali vtise in jih zlagali v spomin.

Vabimo vas k ogledu slik, ki smo jih ustvarili na poti, mogoče pa vas prepričamo, da se tudi sami odpravite na raziskovanje. Obenem pa vas vabimo k obisku Krasa, in prepričani smo, da vam ne bo žal. Vsekakor pa bomo hvaležni vsakega všečka prispevka ali njegove delitve. In nikar ne pozabite, novim odkritjem in zgodam lahko sledite na Instagramu, Facebooku, Twitterju ali Tik Toku.

In search of new trails.

<span>%d</span> bloggers like this: