NA SVETO GORO SKOZI KAVERNE

Na lepo novembrsko nedeljo nas je zaneslo na Severno Primorsko, in sicer na manjšo vzpetino, ki se dviga nad Novo Gorico in Solkanom, Sveto goro. Sveta gora je 682 metrov visoka vzpetina, ki ponuja prečudovit razgled na Goriške hribe, Jadransko morje in Furlansko nižino do Julijcev s Triglavom, čez Vipavsko dolino do notranjskega in istrskega hribovja. Vrh Svete gore se imenuje Skalnica, največja znamenitost pa je božjepotna bazilika Kraljice Svetogorske, kar je bil tudi naš cilj.

Odkrijte zgodovino podzemlja! — Travel-Slovenia

Vhod v najdaljši rov

Na vrh se lahko obiskovalci odpravijo z avtomobilom po asfaltni cesti iz Solkana, ob njej pa se nahajajo postaje križevega pota. Po tej poti smo se po osvojitvi vrha vrnili. Na vrh pa se lahko pride še po stari romarski poti s Prevala ali iz Grgarja, Zagore in Plavi. Mi smo se na vrh odpravili po starih strelskih jarkih, ki so tu nastali v prvi svetovni vojni. Po poti so nas spremljale velike in manjše kaverne, gre za ohranjene in deloma očiščene avstro-ogrske obrambne položaje.

Angleška verzija

Ob zgodnjih jutranjih urah smo se po avtocesti odpravili proti Novi Gorici in Solkanu. V Solkanu, malo pred največjim kamnitim mostom, Solkanskim mostom oziroma solkanskiim viaduktom, se usmerimo v desno po strmi cesti proti Sveti Gori in Grgarju. Mimo znamenitega solkanskega kamnoloma. Kaj kmalu prispemo do novo zgrajenega krožišča, zapustimo ga na tretjem izvozu. Ne daleč opazimo manjše parkirišče ob cesti. Od tu se peš odpravimo po cesti navzgor, kjer pridemo do prve postaje križevega pota, lesen križ, ki ga krasijo rože. Ob njem se obrnemo levo na gozdno pot, predvsem pa sledimo oznaki za Sveto goro.

Prva postaja Križevega pota

Po nekaj minutah hoje po poti, kmalu ugledamo usmerjevalno tablo z napisom pot po jarkih, ki ji sledimo. Nekoliko višje na kamnu na tleh opazimo rdečo puščico z napisom rovi ter kasneje še usmerjevalno tablo z napisom prehod s svetilko. Pred nami je stala prva vstopna točka po kavernah, že prvi pogled na vhod je prikazal, da so v času prve svetovne vojne rove dobro izkopali, ob tem pa si lahko le predstavljamo kako težavno delo je to bilo. Rove so po večini minirali, potem pa kamenje odvažali. Opazimo tudi, da so na posameznih odsekih pri ohranjanju rovov, le te ojačali z betonom.

Prvi vhod v rove

Za hojo po kavernah priporočamo naglavno svetilko, topla oblačila in primerno obutev. Kasneje lahko v nekaterih kavernah postane hladno in vetrovno. Na nekaterih delih pa spolzko zaradi vlažnosti. Priporočamo tudi čelado, saj lahko na nekaterih delih pride do nevarnosti padanja kamenja ter zaradi nizkih stropov. Pri prvi kaverni prižgemo luč in se podamo v temo, kaverna sicer ni dolga, je pa na sredini kar temačna. V njej vidimo tudi slepe rove, ki bi lahko nekoč služili kot spalnica ali kakšen drug prostor v katerem so se zadrževali vojaki.

Po poti je veliko manjših rovov, jam ali kavern. Vse, ki smo našli in so bile dostopne, tudi tiste, ki niso bile označene, smo si pogledali in vstopili v kolikor je bilo to le mogoče. Na približno vsake sto metrov so bile manjše izkopane kaverne, kamor so se vojaki zatekli med obstreljevanjem. Kot opazovalec pa je zunaj vedno ostal en vojak, ki pa se navadno ni več vrnil. Po izračunih, ki so jih naredili, naj bi v povprečju na vsak kvadratni meter obstreljevanega območja padla vsaj ena granata. Po koncu vojne je bilo na pobočju toliko železja, da so se prebivalci vasi ob Soči ukvarjali z zbiranjem in prodajo starega železja.

Vhod v kaverno

V nekaterih kavernah se nahajajo topovske line za obstreljevanje sosednjih hribov in sovražnikovih položajev. Te line so avstrijski topovi le s težka zadeli, saj je topu kaverna nudila varno zavetje. Iz tega razloga so iz Pule pripeljali mornariški top, ki je bil zmožen streljati naravnanost, z njim pa so lahko italijanski topovski položaj zadeli že s prvim strelom. Iz teh lin se obenem odpre pogled na sosednje hribe, iz katerih so vojaki imeli dober pogled na sovražnika. Seveda pa se moramo zavedati, da so bili tukajšnji hribi zaradi močnega obstreljevanja obeh strani brez rastja, v času vojne so bili hribi popolnoma goli. Topovske granate so uničila vsa drevesa in pokrajino v veliki meri preoblikovale. Po koncu vojne se je področje počasi začelo zaraščati z gozdovi in drugim rastjem.

Topovska lina

Na poti sledimo rdečim puščicam ali markacijam, ki nas vodijo proti vrhu Svete gore. Na posameznih predelih se nam odpre še prelep razgled na Goriško okolico, bodisi na slovensko ali italijansko stran. Ko hodimo po gozdni poti moramo biti previdni, saj je pot deljena in urejena tudi za kolesarje, kar označujejo manjše table.

V kavernah so svoje zatočišče našli še netopirji, ki so v temi viseli s stropov. Zato smo morali biti pozorni, da jih nismo zmotili pri njihovem počitku. V nekaterih kavernah opazimo različne kovinske predmete ali v kamenje zabite žeblje. Tako smo raziskovali kaverno za kaverno, dokler nismo prispeli do najdaljšega prehoda, ki je kar 260 metrov dolg. Nanj opozori lesena tabla, žičnata ograja in drugi železni predmeti, ki so jih uporabljali v prvi svetovni vojni. Ob prihodu do vhoda v kaverno preverimo stanje, prižgemo naglavno lučko, zapnemo bundo in stopimo v temo. Odkrivamo vse poti, pogledamo stranske rove, predvsem pa se držimo glavnega. Počasi si utiramo pot skozi temo, ob vsem pa nas spremlja hladen vetrič.

Nekaj stopnic

Kmalu pridemo do večjega vzpona, kjer vidimo jeklenico, ki nam je v pomoč pri plezanju. Tu moramo biti še posebej previdni, saj je kamenje zelo spolzko. Poleg jeklenice so po poti nastavili še kovinske stopnice po katerih se vzpnemo. Med tem pa lahko vidimo nekatere predmete, ki so jih takrat uporabljali vojaki, med drugim kovinski nastavek, ki je najverjetneje služil za osvetljevanje prostora. Po vzponu pot nadaljujemo po nižjem rovu, zato smo morali celotno pot prehoditi sklonjeni, ob tem pa smo morali paziti, da nismo z glavo udarili ob strop. Kmalu lahko v daljavi opazimo medlo svetlobo, kar pomeni, da se počasi bližamo izhodu rovu. Še prej pa se ustavimo ob kamniti kotanji, v kateri se zbira voda, ki so jo vojaki uporabljali za pitje in umivanje. Bila je hladna.

Vodni rezervoar

Iz hladnega rova stopimo na toplo, za trenutek postanemo, da se malo pogrejemo ter pot nadaljujemo po gozdni označeni poti. Ob znaku za Pot miru se usmerimo desno v hrib in nadaljujemo po delno ohranjenih in zaraščenih rovih. Ob poti vidimo še nekaj vhodov v kaverne, a niso bile primerne za raziskovanje, zato pot nadaljujemo proti vrhu. Po krajšem vzponu prispemo na vrh Frančiškovega hriba, kjer se nahaja spomenik Sv. Frančiška, obenem pa se nam odpre čudovit pogled na vse strani, na Novo Gorico, okoliške hribe in Italijo. Od spomenika se po poti odpravimo proti baziliki Kraljice Svetogorske, ki se nahaja na vrhu Skalnice. Na poti lahko vidimo še večje kamne z napisi v italijanščini.

Pogled na baziliko

Pot nas pelje mimo pokopališča, kjer lahko vidimo kamnito spominsko plaketo Josipu Gabrijelčiču, doktor bogoslovja, profesor in vzgojitelj. Od tu se napotimo proti baziliki, naredimo krog okoli in občudujemo razgled. Sveta gora je del povezovalne poti treh svetišč, ki povezuje tri znana in dobro obiskana romarska svetišča, poleg Svete gore še Marijino Celje na Kanalskem Kolovratu in Staro Goro nad Čedadom. Povezana so v edinstven trikotnik treh Marijinih domov. Pred vhodom v baziliko se nahaja žičnati kip, postavljen ob 500 obletnici slovenske frančiškanske province.

Oddajnik

Na vrhu si vzamemo čas za občudovanje okolice, ki se odpre, počitek ter manjši prigrizek. Navzdol se odpravimo po drugi poti, ki nas pelje mimo romarske poti, kjer lahko ob poti vidimo križe, ki označujejo križev pot. Ob cesti raziščemo še nekaj manjših rovov, tako počasi prispemo na začetno točko. Tu se nam odpre pogled na solkanski kamniti most, ki predstavlja arhitekturno čudo, dviga se nad najlepšo slovensko reko, Sočo. Sočo je v svoji pesmi opeval Simon Gregorčič, obenem pa je v pesmi napovedal njeno prihodnost ter veliko vojno. Nasproti vidimo še Sabotin, ki je prav tako prepreden s kavernami in rovi.

Solkanski kamniti most

Naš izlet se je s tem končal, čakala nas je še pot domov. Do sedaj še noben obisk Primorske ni razočaral, saj nam vedno ponudi nove dogodivščine in zgodbe, obenem pa nas takšni izleti opominjajo na temačno obdobje naše zgodovine. Dan je bil sončen, topel in primeren za obisk hladnih rovov pod Sveto goro, ki so nas vsaj za trenutek popeljali v preteklost in nam do nekem mere prikazali, kako so v tistem času vojaki živeli. Kot navadno, smo tudi tokrat po poti našli odvržene smeti, ki smo jih prinesli s seboj v dolino, zato bi radi opozorili vse, da v kolikor se odpravite v naravo, svoje, lahko tudi druge, smeti odnesete s seboj nazaj v dolino in jih odvržete v za to namenjene posode. Le tako lahko naravo ohranimo čisto in neokrnjeno.

Obenem pa bi vas povabili, da se odpravite na izlet ter se sprehodite skozi kaverne, prepričani smo, da vam ne bo žal, istočasno pa boste odkrivali zgodovino in sami preverili pogoje v rovih. Na koncu pa boste nagrajeni s prelepim razgledom. Da ne bomo izgubljali preveč besed, vas, kot je že v navadi, vabimo k ogledu galerije. Seveda pa bomo hvaležni vsakega všečka prispevka in njegove delitve. In nikar ne pozabite, novim odkritjem in zgodam lahko sledite na Instagramu, Facebooku, Twitterju, TripAdvisorju ali Tik Toku.

Travel-Slovenia | Vsesplošni turistični priročnik za Slovenijo | www.travel-slovenia.si/slo

In search of new trails.

<span>%d</span> bloggers like this: