ŽAJBLJEV POHOD 2019

Pot nas je ponovno ponesla v malo kraško vasico blizu italijanske meje, Vojščico. Tokrat smo se udeležili organiziranega Žajbljevega pohoda 2019, ki je bil že 13. po vrsti. Prvi pohod je davnega leta 2007 organizirala Lokalna skupnost Vojščica, ki pa je pred tremi leti organizacijo pohoda predala na novo ustanovljenemu Športno-Kulturnemu-Turističnemu društvu Farjovca, ki prav tako skrbi za razvoj same vasi.

Obisk Krasa je vedno dobra ideja! — Travel-Slovenia

Žajbelj

Na začetku se vprašajmo od kje je prišlo ime pohoda? Del poti pohoda nas popelje po pobočjih Grmade, kjer na skalnem grebenu te vzpetine rastejo plantaže žajblja. V času pohoda, pomladi, je žajbelj ravno v začetni fazi cvetenja in zato čudovito diši, kar vedno prevzame pohodnike. In nas tudi je, pogled na žajbelj je bil prelep, ki ga je dopolnil še pogled na okolico. Obenem pa v tem času dozorevajo divji šparglji, ki smo jih lahko videvali skozi celoten pohod. Rastlina raste visoko in pokončno nad kraškimi pobočji. Nekateri pohodniki so bili kot mali otroci, ki se podijo za svojo sladkarijo, ko so nabirali šparglje.

Angleška verzija

Kot vsi pohodi v Vojščici do sedaj, se je tudi tokratni pričel pred staro šolo, vodil ga je izučeni vodnik, ki je podajal zanimive informacije o znamenitostih, ki smo jih videli po poti. Kot omenjeno, smo se zbrali pred staro šolo, kjer je vsak plačal svoj prispevek za pohod, ki je vključeval malico, kosilo na koncu pohoda, in seveda, domači aperitiv. V vas smo prispeli nekaj minut pred deveto uro zjutraj, ob tem smo si vzeli nekaj časa za sprostitev in pripravo na pohod. Po približno pol ure smo dobili nekaj informacij in napotkov glede pohoda, načrt in druge potrebne informacije. S tem se je pričel nedeljski 10 kilometrski pohod.

Vreme je bilo nekoliko kislo, ampak to vsekakor ni vzelo poguma približno 200 pohodnikom, ki so se pohoda udeležili. Med udeleženci so bili tudi pohodniki iz Italije in drugih krajev po Sloveniji. Vsi pripravljeni na približno štiri urni pohod po Krasu. Vsekakor nam je trenutno vreme odgovarjalo, saj je lahko na Krasu ob sončnem vremenu zelo vroče, obenem pa ni na voljo veliko sence zaradi majhnih dreves. Torej, prešli smo vaško cerkev, po nekaj dodatnih metrih smo zavili v levo na makadamsko cesto. Tu pa smo kaj kmalu že videli tipično kraško pokrajino, z veliko kamnitih zidov.

Začetek pohoda

Na tej točki moramo pohvaliti organizatorje, ki so celotno pot dobro označili s puščicami in drugimi oznakami. Zaradi kvalitetnega vodenja jih nismo potrebovali, ampak vseeno je dobro vedeti, da se ne boš izgubil. Na tokratnem pohodu smo videli nekoliko več psov kot navadno, in prav zabavno je ko vidiš izgubljenega psa, ki stoji ob cesti ali pa teče naprej in nazaj ter išče svoje lastnike in na koncu njegovo veselje ko mu uspe. Pot nas je popeljala po lepotah kraške pokrajine, kamnita pobočja, borovi gozdovi, travniki, pašniki, kraške globeli in druge zanimivosti. Kras je tudi zelo zaznamovala prva svetovna vojna, na tem področju lahko najdemo veliko vojaških krajev, kot so kaverne, granatne luknje, vodnjake, naboje in druge stvari. Vojna predstavlja temnejše obdobje, na tem področju so se v Sloveniji zgodile najhujše bitke Soške fronte. V ta namen sta obe strani zgradili obrambne in napadalne jarke za vojake in njihovo opremo.

Ampak pustimo to obdobje na strani in se vrnimo na pohod. Ko smo prišli iz gozda se je pred nami odprl prelep razgled na okoliške hribe in pokrajino. Tukaj smo zavili desno na pašnik, najverjetneje za koze. Na sredini pašnika smo opazili železno krmilnico s senom. Nekaj kar ne vidiš vsak dan ali skoraj nikoli. Po Sloveniji smo videli veliko lesenih krmilnikov, zato je bil ta za nas nekaj novega. Obenem pa je bil pašnik zasipan s kamenjem in majhnimi drevesi. Kmalu zatem smo obšli tipično kraško hišo, narejeno iz kamenja in zabetoniranimi strešniki. Vreme je na tem predelu zelo vetrovno in ostro ter lahko streho hitro odnese.

Krmilnica s senom

Takoj za hišo smo v kamniti steni zasledili kaktus in seveda, za ta kraški predel značilna drevesa oljke. To je bila manjša vas po imenu Vale, ki se nahaja v dolini, kjer se kraška planota spušča proti morju. Na jugu vasi je italijanska meja, na severu pa vzpetina Tabor. Tukaj se je v času vojne nahajala vojaška bolnica za Avsto-Ogrske vojake, ampak so se do danes ohranile le stopnice in nekaj ostankov takratne kuhinje. Kmalu za vasjo smo zavili nazaj na kraško pot, ki nas je vodila med kamnitimi zidovi, ki so jih obenem uporabljali kot pašnik. Videli smo konja in par osličkov, ki sta stala na sredini ceste. Ampak se nas nista prav nič bala, saj sta se pustila pobožati. Ko smo prišli iz gozda, nas je pot popeljala na večjo makadamsko cesto.

Nekaj minut kasneje smo lahko že slišali zvok harmonike, kar je lahko pomenilo le eno. Postanek. Oseba, ki je igrala harmoniko je bila enaka kot na Jesenskem pohodu na Trstelj (prispevek na Pohodnem blogu). Pesmi je igral zelo živahno, ob tem pa je še pel. Kar je pričaralo prav posebno vzdušje. Na postojanki smo dobili sendvič in sok, tako so vsi pohodniki dobili nekaj energije za nadaljevanje. Po približno 15 minutah postanka smo pot nadaljevali po makadamski cesti, ki nas je vodila nazaj v gozd in naprej po pobočju, kjer raste žajbelj. Ko smo prispeli do imenovanega pobočja se je odprl prelep prizor na žajbelj, razgled na okolico je vse skupaj le še polepšal. Vreme je bilo tisti čas jasno, zato smo lahko videli vse do Italije in italijanskega morja.

Pogled na italijansko pokrajino

S pobočja smo lahko videli tudi Brestovico pri Komnu in druge okoliške hribe. Zelo široka in odprta pokrajina. Pred seboj smo imeli še nekaj vzpona, a smo kaj kmalu prispeli do jame s tremi imeni – Brstovci, Trščica in Greščica. 20 metrov globoka jama s stožcem na sredini. Tu pa nas je pričakalo prav prijetno presenečenje s strani organizatorja, ker je eden izmed njih član jamarskega društva Temnica, sta prišla dva njihova člana. Eden izmed njiju je demonstriral spust v jamo. Drugi pa je govoril o opremi, ki jo uporabljajo, varnosti, njihovih aktivnostih in dejstvih takšnih jam. Bilo je prijetno in prijazno, da so pripravili kratko predstavitev.

Zatem nas je pot vodila naprej po kraški pokrajini. V tem trenutku smo bili zadovoljni, da je bilo vreme oblačno, saj bi bilo drugače zelo vroče, brez konkretne sence. Kmalu smo nekoliko zavili s poti, da smo si ogledali madžarsko kaverno. Zgradili so jo ruski ujetniki med leti 1916 in 1917, namenjena je bila madžarskim vojakom. Organizator je v samo kaverno nastavil tri bakle, tako smo lahko videli kako je bila zgrajena. Notri lahko postane prav strašno, tudi brez tega, da pomislimo kako je bilo v času bombardiranja. Po ogledu kaverne smo se vrnili po poti po kateri smo prišli, a nismo bili ravno prepričani, da je to prava pot. Tako se je skupina v kateri smo bili ustavila na križišču nekoliko nižje, kjer smo počakali na nadaljnja navodila. To smo izkoristili kot kratek odmor za osvežitev z vodo.

V kaverni

Kmalu smo bili ponovno na poti, v zadnji fazi pohoda. Vendar pa nas je pred koncem pričakal še en postanek, kjer smo ponovno dobili aperitiv in slovensko podeželsko jed. Jajčno jed, ki je poznana predvsem iz Primorske kuhinje, imenovana frtalja. Frtalja je preprosta samostojna jed z zelišči, zelenjavo ali suhim mesom. Frtalja je navadno narejena iz koromača, ampak smo na tej postojanki dobili frtaljo s šparglji. Poleg frtalje smo spili še kozarec domačega vina. Oboje je bilo zelo okusno. Na voljo pa je bila tudi druga hrana iz špargljev, ki smo jo seveda poskusili in je bila prav tako dobra. Seveda pa brez harmonike ni šlo. Polega tega, da smo uživali v dobri kapljici domačega vina ali soka in frtalji, smo uživali še ob domači glasbi.

Na tej postojanki smo se vsi zbrali, od tu smo nadaljevali skupinsko. To ni bil le dan pohoda, ampak tudi dan relija. Vozniki so svoje jeklene konjičke poganjali po cesti ne daleč stran. Kot smo lahko slišali, so dirko za nekaj časa prekinili, da smo lahko varno prečkali cesto. Takrat pa smo že vedeli, da nismo daleč od cilja, zato smo hodili nekoliko hitreje. Še sedaj ne vemo, ali je bilo to zato, ker smo vedeli, da je cilj zelo blizu ali zato ker nas je gnala pot. Kmalu smo prišli do prvih hiš v Vojščici, sprehodili smo se mimo obrobja vasi proti centru.

Cesta za reli

Ko smo prispeli na cilj, ni bilo še veliko ljudi, kar je pomenilo samo eno stvar. Bili smo med prvimi, ki smo zaključili s pohodom. Kar smo hitro in s pridom izkoristili ter se postavili v vrsto za kosilo. Organizatorji so poskrbeli za osvežitev na cilju, saj so nas na mizah pričakale steklenice domačega rdečega in belega vina. Po tem ko smo pojedli svoje kosilo, smo probali še obe vrsti vina in kot vinski navdušenci, smo bili zelo zadovoljni. Bila sta zelo dobra, zato smo jih vzeli še nekaj za seboj. Med tem ko smo uživali v hrani in pijači, smo lahko poslušali prijetne zvoke harmonike in slovensko glasbo.

Po krajšem sproščanju so pripravili manjšo praznovanje. Iskali so najmlajšega in najstarejšega udeleženca pohoda, ki je prejel simbolično nagrado. Po tem je sledil krajši kviz, o informacijah, ki smo jih prejeli po poti, s pravilnim odgovorom si je oseba pridobila manjšo nagrado. Zatem se je zabava nadaljevala z dobro glasbo in petjem. V nekem trenutku so pohodniki počasi pričeli odhajati, kmalu je pričelo še deževati, kar je bil za nas znak, da je čas za odhod.

… prepevanje glasbe

To priložnost smo izkoristili še za obisk Brestovice pri Komnu, kjer se je od jutra odvijal dan špargljev. Ko smo prispeli se je dogodek počasi zaključeval, a smo kljub temu videli veliko špargljevih jedi. Bilo je lepo videti vse to, poskusiti šampanjec in kupiti nekaj posušenega paradižnika v ekstra deviškem olju, prekajenega paradižnika in prekajenega paradižnika z melancani. S tem smo poskusili nekaj novega, in bilo je enkratno. Zato smo morali tudi nekaj odnesti s seboj. S tem pa se je za nas zaključil dan, saj smo pred seboj imeli še nekaj vožnje.

Dan je bil vsekakor dobro izkoriščen, bilo je prijetno, vse od samega začetka, pa do konca. Ob tej priložnosti bi radi pohvalili organizatorja za dobro pripravljen pohod, da vztrajajo in ustvarjajo nove zgodbe. Zgodbe kot je bila ta, bomo vedno obdržali v spominu. Ravno zaradi tega se radi vračamo, in smo del takšnih dogodkov.

Za konec pa bi vas radi še povabili, da si pogledate celotno traso pohoda na Sports-Trackerju, slike spodaj ali sledite našim zgodbam na Instagramu. Veseli bomo vsakega všečka ali delitve prispevka.

Travel-Slovenia | Vsesplošni turistični vodnik za Slovenijo | www.travel-slovenia.si/slo

Advertisements

In search of new trails.

%d bloggers like this: